ZGODOVINA POSTOJNE

Zgodovina Postojne je bogata in seže daleč v preteklost. Kamnita orodja iz jam (Postojnska jama, Otoška jama, Jama v Lozi, Zakajeni spodmol in Betalov spodmol) povedo, da je bila Postojna z okolico močno poseljena že v najstarejših obdobjih (paleolitik). Okolica Postojne je bila naseljena že v kameni dobi, o čemer pričajo številne najdbe kamenega in kostnega orodja in ostankov jamskih bivališč. Kasneje so pisani viri dokaj redki. O Postojni kot prehodni točki med morjem in Ljubljano je poročal že Valvazor, ki opisuje Postojno kot prijeten kraj, kjer so si vsi bivši oskrbniki gradov postavili svoje hiše.  Zaradi slabih higienskih razmer in močne prometne poti proti Italiji, so se večkrat pojavile nalezljive bolezni v obliki epidemij. Tako so v letih 1788, 1790, 1802 in 1807 razsajale črne koze, ki so pobrale veliko število otrok. Leta 1855 pa so vojaki, ki so se vračali iz Lombardije, zanesli kolero, ki je na postojnskem zahtevala preko 400 žrtev. Razen tega so med ljudstvom vladala velika praznoverja, bilo je razširjeno vražarstvo in mazaštvo. V nekaterih vaseh so bile babice, ki so se ukvarjale, razen s porodi, tudi z zdravljenjem ljudi. Bolezni in nosečnost so spoznale po urinu. Same so varile in pripravljale zdravila in mazila. Prvi zdravnik na postojnskem območju, ki je zapisan v matični knjigi, je dr. Hermagor Zachini, ki je umrl leta 1791. Glede na tako stanje zdravstva na postojnskem, se je začela pojavljati želja in zahteva po bolnišnici. V bližini je znamenita paleolitska postojanka Betalov spodmol. Iz rimskega časa sta znana utrdba na Soviču in rimske najdbe ob trasi avtoceste. Staro jedro naselja Majlont, je nastalo pod hribom Sovičem (677m), kjer so še ohranjene ruševine srednjeveškega gradu. Kraj je dobil ime po belorepcu ali postojni (Haliaeetus albicilla), ki je gnezdil na bližnjem Soviču; zato je ta motiv tudi v postojnskem grbu. Postojna se prvič omenja leta 1226, kot trg pa leta 1432. V 16. stoletju so do sem večkrat prišli Turki. V času furmanstva se je naselje razširilo ob sedanjih Tržaški in Ljubljanski cest, po zgraditvi železnice leta 1857 pa tudi proti železniški postaji. Ko je leta 1689 pogorel grad na Soviču, je tam, kjer je danes Titov trg, zrasla Spodnja graščina. V njej je bilo dolgo sodišče, zdaj pa je tam Inštitut za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Leta 1810 je kraj dobil gimnazijo, leta 1851 pa tiskarno, ki jo je odkupil Maks Šeber. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Zaradi ugodne prometne lege, lege ob nekdanji jugoslovansko-italijanski meji in turizma je postala pomembno pokrajinsko središče. Hitro rast je doživela med svetovnima vojnama, ko je spadala k Italiji. Italijani so na zgornjem koncu mesta zgradili vojašnice. Po 2. svetovni vojni se je mesto z velikimi stanovanjskimi bloki razširilo predvsem proti vzhodu v Kidričevo naselje na Kremenco. Širjenje se je tu ustavilo ob avtocesti Ljubljana-Razdrto. V času rimskega imperija je Pivška kotlina prevzela vlogo prehodnega - tranzitnega področja, zgodnji srednji vek pa tu ni pustil vidnejših sledov. Postojna je v zgodovinskih virih omenjena prvič leta 1226, 1262 je omenjena vas Postojna (villa de Arnesperch), 1369. leta pa se pojavi (Postoyna, Posthojma).Postojno, vas na pomembni trgovski poti med Ljubljano, Trstom in Reko, so si v dobi razpadanja oglejske posesti pri svojem prodiranju proti Jadranskemu morju 1371. leta pridobili Habsburžani.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt + 386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.