ZNAMENITOSTI LJUBLJANE

Vodnikova domačija Vodnikova domačija je rojstna hiša avtorja prve slovenske slovnice, pesnika, duhovnika in publicista Valentina Vodnika (1758-1819), ene osrednjih osebnosti tedanjega slovenskega kulturnega življenja. Na ogled sta dve stalni zbirki, posvečeni slovenski pisani besedi ter Vodnikovemu življenju in delu.  Vodnikovo domačijo, hišo branja pisanja in pripovedovanja, upravlja zavod Divja misel, znan tudi kot organizator Knjižnice pod krošnjami. V Vodnikovi domačiji redno potekajo dogodki na temo knjige za odrasle in otroke, v njenem galerijskem prostoru pa so na ogled tematske razstave. Njen program zavod Divja misel soustvarja skupaj s  programskimi partnerji s področja literarne in glasbene ustvarjalnosti. Vodnikov trg Vodnikov trg je nastal po potresu leta 1895, ko so podrli škofijski licej z licejsko knjižnico v starem samostanu. Na odprtem prostoru  so pridobili prostor za tržnice. Ime je dobil po spomeniku Valentina Vodnika, delu kiparja Alojzija Gangla, ki so ga leta 1889, ko je licej še stal, postavili predenj. Spomenik zaznamuje podobo trga. Nasproti spomeniku vodi pešpot na grajski hrib. Na trgu je  osrednja ljubljanska tržnica, ki se razteza od Zmajskega mostu do Pogačarjevega trga in Tromostovja. Ob Ljubljanici se na spodnji strani trga raztezajo Plečnikove tržnice, monumentalne dolge kolonadne zgradbe, ki služijo svojemu prvotnemu namenu, saj je v njih del pokritih prostorov osrednje tržnice Vodnjak treh kranjskih rek Vodnjak treh kranjskih rek, ki stoji  na robu Mestnega trga, znan tudi pod imenom Robbov vodnjak, je eden najbolj znanih spomenikov baročne Ljubljane. Med letoma 1743 in 1751 ga je izdelal beneški kipar in arhitekt Francesco Robba (1698-1757). Kipar iz Benetk je večino življenja preživel v Ljubljani in velja za najboljšega mojstra kamna v baročnem času v Ljubljani.  Vodnjak je nastal po zgledu slovitih rimskih vodnjakov, trije kipi rečnih bogov, ki ga krasijo, verjetno predstavljajo tri kranjske reke: Savo, Ljubljanico in Krko. V tlorisu ima vodnjak obliko trilista ali starega mestnega pečata. Vodnjak je bil Robbovo zadnje delo v mestu. Po koncu gradnje se je umetnik, ki je medtem obubožal, preselil v Zagreb. Združena gospodarska banka Zadružna gospodarska banka na Miklošičevi ulici je ena najznamenitejših ljubljanskih stavb. S svojim bogato okrašenim pročeljem deloma izstopa iz okvira svojega, sicer podobno živopisnega secesijsko obarvanega dela mesta. Leta 1921 jo je zgradil arhitekt Ivan Vurnik, velja pa za enega najlepših primerov arhitekture narodnega sloga. V notranjosti stavbe je poslikana bančna dvorana s steklenim stropom, ki je sestavljen iz majhnih modrih steklenih kvadratov, vanj je vgrajen dekorativni pas raznobarvnih stekelc. Barvni vitraži v geometrijskih motivih krasijo tudi stopniščno vežo v prvih dveh nadstropjih. Poslikava dvorane in pročelja je delo arhitektove soproge Helene Vurnik, po rodu Dunajčanke, ki je sodelovala pri moževem raziskovanju in ustvarjanju tipične slovenske arhitekture. Geometrijske okraske v rdeče-belo-modri barvni kombinaciji slovenske trobojnice dopolnjujejo motivi iz slovenske ikonografije: stilizirana pokrajina smrekovih gozdov in žitnih polj ter vinske trte in motiv žena v slovenski narodni noši. Zapornica na Ljubljanici Plečnikova ureditev Ljubljanice in njenih nabrežij se izteče ob vodni zapornici pri Cukrarni, kjer je po arhitektovi velikopotezni zamisli oblikovan simbolni slavolok, posvečen vodi, ki zapušča mesto. Zapornica je namenjena uravnavanju gladine vode v središču mesta. Prvi načrt zanjo je Plečnik izdelal v zgodnjih tridesetih letih, kasneje ga je precej popravil. Postavljena je bila v letih med 1939 in 1944 in je zgrajena tako, da ni videti mehaničnih sklopov za njeno dviganje in spuščanje ter ostalih tehničnih elementov. Plečnik je arhitekturo zapornice zasnoval tako, da je na obeh bregovih in v sredino reke postavil tri stolpe, obložene s kamnito oblogo, ki spominjajo na arhitekturo egipčanskih templjev. Ostrešja stolpov poudarjajo okrasni venci. Stolpe krasijo na eni strani kratki dorski stebri s posodami etruščanskega videza z izklesanimi zmajevimi glavami, na drugi strani pa nizki jonski stebri s stiliziranimi človeškimi glavami, ki nosijo brv čez reko. Na vsaki strani zapirajo dostop do zapornice vrata v mogočnih portalih. Monumentalnost zapornice je Plečnik pospremil z oblikovanjem parkov na Ambroževem trgu in na drugem bregu, na Vrazovem trgu.  Zemljepisni muzej Zemljepisni muzej je posebna enota Geografskega inštituta Antona Melika, ki pridobiva, hrani in ureja kartografsko, slikovno in arhivsko gradivo. Kot samostojna državna ustanova je bil ustanovljen leta 1946 in leta 1961 priključen k inštitutu. Kartografska zbirka obsega karte različnih vsebin in meril (od 16. stoletja do danes); poleg splošnih in različnih tematskih kart tudi topografske karte, šolske stenske karte in atlase. Večina gradiva se nanaša na slovensko ozemlje in sosednje dežele. Med ostalim so na ogled pomembni eksponati kot so: prva izdaja Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, Münstrova izdaja Ptolomejeve Geografije in Florijančičeva karta Kranjske iz leta 1744. V okvir muzeja sodi dvorana v pritličju stavbe na Gosposki ulici 16, namenjena občasnim domačim in gostujočim razstavam, delu s šolskimi skupinami in izvajanju raznovrstnih dejavnosti. Zgodovinski arhiv Ljubljana Zgodovinski arhiv Ljubljana se je razvil iz Mestnega arhiva Ljubljanskega, ustanovljenega leta 1898. To je bila prva arhivska ustanova, ki je delovala samostojno in ni bila priključena muzeju ali knjižnici, na ozemlju današnje Slovenije. Prvi mestni arhivar je bil pesnik Anton Aškerc. Z njegovo nastavitvijo se je začelo obdobje sistematičnega in kontinuiranega dela z arhivskim gradivom ljubljanskega magistrata. Od leta 1966 se je območje delovanja mestnega arhiva postopoma širilo na vso osrednjo Slovenijo vse od Jesenic, Ljubljane in njene okolice do Idrije, Novega mesta in Metlike. S 1. oktobrom 1973 Mestni arhiv Ljubljana preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana. Trenutno Zgodovinski arhiv Ljubljana obsega naslednje enote: Enota Mestni arhiv Ljubljana, Enota za obljubljansko območje Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, Enota v Škofji Loki, Enota v Idriji. Zoisova palača Zoisova palača je nastala ob koncu 18. stoletja s povezavo več starejših objektov. Stavba je znamenita, ker je v njej živel baron Žiga Zois, ki se je v slovensko zgodovino zapisal kot mentor in mecen preporoda slovenske kulture, za katerega je bil zaslužen t.i. krog Valentina Vodnika. Njena zunanjščina odraža vplive neoklasizicma. Njena izvirna notranjost je še dokaj ohranjena. Na dvorišču palače stoji star vodnjak, na dvoriščnem zidu je vzidana nagrobna plošča barona Žige Zoisa. Zmajski most Zmajski most, ki prečka Ljubljanico, se nahaja vzhodno od Plečnikovih tržnic in predstavlja prvi železobetonski most na Slovenskem ter enega izmed pristnejših primerov secesijske arhitekture v Ljubljani.  Zmajski most, kot že samo ime pove je nekaj posebnega, predvsem zaradi štirih zmajev, ki so njegova glavna značilnost in stojijo na vogalih mostu. Zmajev je sicer več, ampak so še v manjši obliki razstavljeni po mostu. Skupno most vsebuje kar dvajset zmajev, ki so resnično izjemna atrakcija za ogled, zato je slednji izjemno priporočen, če se nahajate na tem območju. Danes je Zmajski most zaščiten kot tehniški spomenik, bil pa je tudi prenovljen med letoma 1983 in 1984. Na mostu so uporabljeni betonski materiali oziroma bloki, bron in baker. Prvotno je bilo načrtovano vse iz brona, vendar je bil slednji tako drag, da so zmaje kasneje izdelali rajši iz bakra. Zmajski most, ki ga krasijo znameniti kipi zmajev, je najbolj znana podoba Ljubljane. Če se niste fotografirali z zmajem na Zmajskem mostu, velja, da niste zares obiskali Ljubljane. Kipi zmajev, ki delujejo nekoliko strašljivo in skorajda resnično (v kolikor seveda verjamete, da so zmaji lahko resnični), so mojstrovina, ki buri domišljijo, že odkar je bil most postavljen. Most je tudi sicer povsem edinstvena stvaritev. Velja za izjemen tehnični spomenik ter za vrhunsko stvaritev secesijske arhitekture s preloma 19. in 20. stoletja. Zgrajen je bil v letih 1900 in 1901 in je bil prva prava železobetonska konstrukcija v mestu ter eden prvih, pa tudi največjih tovrstnih mostov v tedanji Evropi. Ob svojem odprtju je nosil ime Jubilejni most Franca Jožefa I, namesto kipov zmajev pa so bili sprva predvideni krilati levi. Na njem so prvič v Sloveniji položili asfaltno prevleko. Projekt mostu je izdelal prof. Josef Melan, znameniti projektant železobetonskih mostov in oče teorije statičnega izračuna velikih visečih mostov. Železniški muzej Železniški muzej Slovenskih železnic je edinstven prostor, kjer lahko spoznate kako deluje železnica. Na ogled ponuja zbirko starih parnih lokomotiv, med katerimi so tudi redki primerki. Dopolnjuje jo obsežna zbirka aparatur, orodij in druge tehnične dediščine s področja železnice. V muzeju, ki se nahaja v slikovitih starih industrijskih prostorih, se med drugim lahko seznanite z delovanjem stare železniške postaje iz avstroogrske monarhije. Uslužbenci muzeja vam na vodenem ogledu predstavijo kako delujejo različne naprave. Slednjih je v njihovi zbirki res veliko.     Na ogled so na primer mala tirna vozila (drezine), ki so nekoč služile nadzornikom proge in vzdrževalcem, vse vrste orodij in komunikacijskih naprav, kot so telegrafi, telefoni, teleprinterji in radijske postaje. Načini, na katere delujejo železnice, se vse do danes niso bistveno spremenili, a namesto mehanskih naprav železnice zdaj poganjajo elektronski sistemi. Spomladi in poleti muzej občasno prireja druženja navdušencev nad vlaki. Stare parne lokomotive takrat pripeljejo iz hangarjev in zakurijo v njihovih pečeh. V Železniškem muzeju si namreč prizadevajo, da vsi njihovi muzejski primerki ostanejo v obratovalnem stanju. Žitni most Žitni most je eden novejših mostov na Ljubljanici. Namenjen je pešcem in kolesarjem. Na sredini mostu je tudi manjša razgledna ploščad s klopmi, od koder lahko občudujete razgled na Ljubljanico in bližnja obrežja. Sodobno zasnovani most, ki je med drugim prilagojen tudi gibalno oviranim osebam, je zasnoval uveljavljeni slovenski arhitekt Boris Podrecca, ki živi in dela na Dunaju. Most je bil zgrajen leta 2010. Ob mostu je urejeno gasilsko črpališče, ki (kadar ga ne uporabljajo gasilci, torej večino časa), omogoča, da se usedete, si privoščite prijeten oddih v sencah dreves in občudujete razglede. Poleg je tudi pristan za turistične ladjice. Živalski vrt v Ljubljani Živalski vrt Ljubljana je bil odprt 10. marca leta 1949. Prve kletke so bile nameščene v središču Ljubljane na kolodvorski ulici blizu današnje RTV Slovenija. Leta 1951 pa se je preselil na današnje območje - jugozahodni del Rožnika, kjer zavzema 19,6 ha površine. Območje živalskega vrta se nahaja v okolju naravnega gozda in travnikov in je del zaščitenega krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Pred vhodom v Živalski vrt je postavljen kovinski kip bika, delo kiparja Janeza Boljke. Predhodnik živalskega vrta je bila grajska manažerija oz. fazanarija - Auerspergov vrt s kunci, fazani, redko perutnino in zverinjakom. V Ljubljanskem živalskem vrtu so zbrane živalske vrste z vseh kontinentov, poudarek pa je predvsem na vrstah, značilnih za območje, kjer se stikajo alpski, panonski in sredozemski svet. Neupoštevajoč žuželke je v vrtu skupno okrog 500 osebkov, ki pripadajo 119 vrstam in 14 pasmam.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.