ZGODOVINA KOBARIDA

Arheologija Kobarida Železnodobno naselje je zraslo na vzpetini Gradič oz. na hribu sv. Antona 320 m nad morjem na stiku dolin Soče in Nadiže. Velik del utrjenega prazgodovinskega naselja je bil uničen s postavitvijo kostnice 7014 italjanskim vojakom padlim v prvi svetovni vojni. Večji del rimskodobnega naselja je zrasel izven obzidja prazgodovinskega gradišča, na jugozahodnih terasah Gradiča. Na terasah obrnjenih proti Soči je bilo tudi grobišče. Odkritih je bilo preko 1400 grobov. Najprej so raziskovali Italjani, po drugi svetovni vojni pa Slovenci (najprej S. Gabrovec, v zadnjih letih pa arheologi novogoriškega muzeja). Številni predmeti najdeni v grobovih staroselcev in tudi izven njih so sedaj razstavljeni v posebni sobi kobariškega muzeja, medtem ko se tisto kar so izkopali Italjani nahaja v muzeju v Trstu. Najpomembnejšo najdbo predstavlja figuralno okrašena situla iz 6. oz. 5. stoletja pr. Kr. ter 9 bronastih kipcov rimskih božanstev iz 1. do 3. stoletja po Kr. V zadnejm času so na tem območju odkrili tudi številne predmete in ostanke iz časa po naselitvi Slovencev, tako da so to območje začeli imenovati slovenski Pompeji. Pri opisovanjo preteklosti Kobarida ni mogoče prezreti oglejskih patriarhov saj so bili le-ti do 12. stoletja pravzaprav lastniki zemljišč na celotnem območju Kobarida. Tesno je bil povezan s tolminskim gospostvom (čeprav zgodovinarji menijo, da Kobarid ni bil vključen v tolminsko gastaldijo) in cerkveno oblastjo čedajskega kapitlja (Čedad). Prav iz Čedada so leta 1331 tudi uprizorili nekakšen križarski pohod proti ostankom poganstva na kobariškem. Junaško so posekali drevo in zadelali studenec, pri katerem so malikovali poganski domačini. V 15. stoletju so Kobarid dobili goriški grofje, ki pa so kmalu izumrli. Za njimi so prišli habsburžani, pa tudi Benetke so se potegovale za posest Kobarida. Lastniki so območje dajali v zakup raznim plemiškim rodbinam. Po letu 1500 je Kobarid postal sosed Beneške republike in je bil vpleten v avstrisko beneško vojno v letih 1615 do 1617, doživel je uničujoč požar 1688 in francosko okupacijo 1797. Leta 1850 postane Kobarid samostojn občina in leta 1895 sedež sodnega okraja. Prav v tem času se je v Kobaridu zelo razmahnilo slovensko kulturno in politično življenje (čitalnica 1871, tabor 1878). Že prve dni bojev na Soški fronti so ga zasedle italjanske enote (24.05.1915) in šele po omenjenem kobariškem preboju (24.10.1917) je znova padel v avstrijske roke, a ne za dolgo. Italjanska okupacija je trajala vse do leta 1943. V tem obdobju so morali požreti marsikatero grenko. (Fašisti so razbili Volaričev spomenik, zažgali so knjige, posekali lipo itd.). Zgodovina Kobarida Kobarid je znan po burni preteklosti. Območje današnjega Kobarida je bilo poseljeno že v Halštatski dobi, saj so na terasah arheologi odkrili 1079 grobov s pridatki. Izkopanine se nahajajo v tržaškem in tolminskem muzeju. Arheologi pa so našli tudi ostanke iz Rimskih časov, saj je bil takrat Kobarid pomembna postojanka na poti Oglej - Norik. Ostanki so vidni proti naselju Trnovo. V 12. stoletju je kraj pripadal oglejskim patriarhom oziroma čedajskemu kapitlju. V 15. stoletju pripade goriškim grofom, po smrti Lenarta (zadnjega goriškega grofa) pa Habsburžanom. Lastniki so ga dajali v najem različnim plemiškim družinam. Na eni od hiš v mestu je grb Čukov (Zucco) iz Čedada iz leta 1661. Kobaridci so vztrajali pri poganski veri vse do leta 1331, ko so jim Čedajci v križarski vojni uničili verske simbole. Iz časa preseljevanja ljudstev (po razpadu rimskega imperija) izvira tudi arheološko najdišče Tonovcov grad, kjer so našli ostanke prvih cerkva na Slovenskem. Konec 16. stoletja dobi Kobarid mitnico na cesti proti Predelu. Leta 1688 kraj uniči požar. Leta 1750 je bil obnovljen most čez Sočo, po katerem se je po padcu Beneške republike proti severu pomikala tudi Napoleonova vojska. Most je bil med umikom lokalnih mobiliziranih vojakov ob začetku bojev na soški fronti porušen, nov, današnji, pa je bil postavljen v neposredni bližini. Domačini današnji most imenujejo po starem mostu Napoleonov most. Leta 1878 je bil v Kobaridu tabor, na katerega so prišli ljudje iz širše okolice, med njimi tudi beneški Slovenec Peter Podreka, ki je tamkajšnjemu pevskemu zboru napisal pesem. Uglasbil jo je Hrabroslav Volarič. Pesem ima naslov Slovenskim mladenkam. Leta 1895 so v Kobaridu ustanovili sodišče. Kobarid je prepoznaven predvsem po soški fronti in njenem zaključku, imenovanem Čudež pri Kobaridu. V tej veliki gorski bitki med Italijo in Avstro-Ogrsko ter Nemčijo je sodelovalo veliko vojakov različnih narodov. Ta bitka pa je pomembna tudi zaradi uspešnega napada s kemičnim orožjem pri Bovcu. Oktobra 1917 so Nemci in Avstrijci v 12. ofenzivi prodrli italijanske položaje pri Bovcu (napad s klorom) in Tolminu ter potiskali Italijane proti Kobaridu in pozneje goboko v Italijo, vse do reke Piave. V spomin na tragične vojne dogodke je bila na "Gradiču" okrog cerkve sv. Antona sezidana italijanska kostnica, kjer so shranjeni posmrtni ostanki padlih italijanskih vojakov. Dogodki, ki so se odvijali za časa soške fronte je dokumentirana tudi v Hemingwayevem romanu Zbogom orožje. V času druge svetovne vojne je Kobarid postal sedež Kobariške republike, ki so jo razglasili 10. septembra 1943 le dva dni po kapitulaciji Italije. Republika je pokrivala območje od potoka Boka na severu, Beneško Slovenijo do Mosta (Ponte San Quirino) na zahodu, okolico Kobarida, ter višje ležeče predele desnega brega reke Soče do Goriških Brd na jugu. Obstajala je do 1. novembra 1943, ko je Kobarid zasedla nemška vojska. Od leta 1868 do 1873 je v Kobaridu živel Simon Gregorčič, ki je leta 1871 ustanovil čitalnico. Na trgu sredi naselja stoji spomenik, ki ga je naredil Jakob Savinšek. V Kobaridu je deloval tudi Henrik Tuma, ki je imel leta 1897 velik političen shod, politično pa se je udejstvoval tudi v letih 1919 do 1921. Umetnostni spomeniki Za Kobarid so z urbanističnega vidika značilne tri stare ulice: Volaričeva, Gregorčičeva in Krilanova. Na stičišču teh ulic je obsežen trg z župno cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Župnija se omenja že leta 1297 in leta 1306 kobariški vikar. Cerkev je nastal v času gotike. Pravokotna ladja je bila v letih 1824 - 1832 razširjena. Marmornati veliki oltar je leta 1716 izdelal goriški kipar Lazzarini, kip sedeče Marije z Jezusom pa je verjetno delo Domenica da Tolmezzo iz okoli leta 1490. Sicer pa je cerkev nujno potrebna temeljite prenove, saj bo sicer kvarila turistično prebujeni Kobarid. Na osrednjem trgu svobode sta spomenika glasbeniku Hrabroslavu Volariču (B. Kalin, 1952) in pesniku Simonu Gregorčiču (J. Savinšek, 1959). Ob poti na grič sv. Antona so z italjanskimi napisi opremljene postaje križevega pota, na vrhu pa cerkev sv. Antona, posvečena 1696 z baročno štukaturo na banjastem oboku prezbiterija. Notranjost je poslikal Tone Kralj. Okoli nje stoji od leta 1938 že omenjena monumentalna kostnica italjanskim vojakom. Svečane otvoritve se je 18.09.1938 odeležil sam Duce. Posebej je potrebno omeniti še Mašerovo hišo z letnico 1739, v kateri so leta 1990 odprli stalno razstavo o soški fronti. Seveda pa je v Kobaridu še cela vrsta raznih obrtnih delavnic, da ne omenjamo trgovin, zdravstvene ambulante, lekarne, dveh bencinskih črpalk. Veliko ljudi se dnevno vozi na delo v Italijo, zlasti v Čedad. Perspektivo vidijo Kobaridci predvsem v turizmu in mislim, da imajo prav. Imajo namreč vse pogoje, ki so potrebni za to. Hribovita pokrajina s prekrasno Sočo (z znamenito soško postrvijo) in toplo Nadižo. Nekaj težav morda predstavljajo edinole komunikacije, ki so že celemu svetu znana slovenska bolezen. Vse drugo je odvisno od njih samih - od pridnosti njihovih rok in odprtosti njihovih glav. Glede tega pa je tako ali tako znano, da vedno obstajajo notranje rezerve. In zdi se mi, da so te rezerve pri Kobaridcih velike. Gospodarstvo v Kobaridu Kobarid je v drugi polovici 20. stoletja pričel razvijati industrijo. Najprej so leta 1947 obnovili opekarno, ki je stala na območju Kobariškega Blata. Zaradi nerentabilnosti so jo zaprli po 15 letih delovanja. V letih 1954 do 1965 so imeli mizarsko podjetje in žago. Leta 1951 je bila odprta tovarna igel TIK Kobarid, ki deluje še danes. V letu 1955 je bila ustanovljena mlekarna in sirarna, ki pod imenom PLANIKA deluje tudi še sedaj. Nekaj let je v Kobaridu obratovala tudi tovarna pletenin Angora. Danes se ljudje ukvarjajo s terciarno dejavnostjo, mnogo jih dela v turizmu in gostinstvu. Na delo pa hodijo tudi v sosednjo Italijo.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.