SEČOVLJE DOMOVEKONOMIJAKULINARIKATEHNIKAKORISTNE INFO
 

  Sečovlje  

 

  TURIZEM
ANKARAN
BLED
BOHINJ
CELJE
IZOLA
KOBARID
KOPER
LJUBLJANA
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
PIRAN
PORTOROŽ
POSTOJNA
PTUJ
SEČA
SEČOVLJE
SEČOVELJSKE SOLINE
STRUNJAN
Ta mali kraj je znan po svojih solinah, ki so v stoletjih močno prispevale h gospodarskemu razvoju okolja. Prvotna močvirnata tla, ki so nastala zaradi stika morja in kopnega, je človek preoblikoval v solinska polja že v srednjem veku. Arheološke najdbe in pisni viri omenjajo kraj že v rimskem času, soline pa že v 12. stoletju. Pridelovanje soli so modernizirali v 14. stoletju, razcvet pa so doživele v času Avstro-Ogrske. Soline so obsegale 508 ha in od 24. aprila (sv. Jurij) do 24. avgusta (sv. Jernej) preživljale okoli 500 družin, ki so živele v solinarskih hišah. Ena od njih je sedaj Muzej solinarstva, celotno območje pa je razglašeno za krajinski park. Središče kraja je ob cerkvi sv. Martina iz leta 1822. Hrib Krog leži 132 m visoko nad Sečovljami, kjer je bil benediktinski samostan do leta 1947 in cerkvica sv. Onofrija iz leta 1432. V letih 1937–1970 je tu deloval rudnik črnega premoga. Solinarstvo še danes ostaja kot delujoča panoga na 700 hektarjih delujočih solinarskih polj. Na predelu starih, zapuščenih solin se nahaja solinarski muzej, v katerem lahko občudujemo razvoj solin in način življenja solinarjev tekom stoletij vse do današnjih dni

Sečovlje
(italijansko Sicciole) je naselje v Občini Piran. Nekdanje solinarsko naselje, zadnji slovenski kraj ob Zahodnoistrski obali, leži ob vzhodnem robu solin, središče kraja je ob cerkvi Sv. Martina iz leta 1822. Leta 1986 so tukaj uredili športno in turistično letališče, današnje mednarodno letališče Aerodrom Portorož.


Zgodovina Sečovelj
Arheološke najdbe in pisni viri omenjajo kraj že v rimskem času, bližnje soline pa že v 12. stoletju. Pridelovanje soli so modernizirali v 14. stoletju, razcvet pa so doživele v času Avstro-Ogrske. Sečoveljske soline so nekoč obsegale 508 ha in od 24. aprila (Sv. Jurij) do 24. avgusta (Sv. Jernej) preživljale okoli 500 družin, ki so živele v solinarskih hišah. Ena od njih je sedaj Muzej solinarstva, celotno območje pa je razglašeno za krajinski park.


Benediktinski samostan sv. Onofrija na krogu
Preteklost Kroga, imenovanega tudi Višina, sega v neznano preteklost, njegov položaj na vrhu grebena med rekama Drnico in Dragonjo nad ledenodobno ravnico pod seboj, daje slutiti pisano verigo poselitev, katere predzgodovino kronist Luigi Perentin umešča vsaj dva do tri tisoč let v preteklost. Ilirsko gradišče, rimska utrdba, grajsko poslopje, kaštelir, pozneje samostan. Zemljevid solin iz leta 1139 že prikazuje Krog, zapisi ga omenjajo kot villo franco, prosto vas, ki ni plačevala dajatev fevdalnemu gospodu. Samostanska cerkev je posvečena sv. Onofriju, katerega čaščenje so v te kraje prinesli Bizantinci in križarji. Benediktinci so poslopja in 775 ha zemljišč prejeli z oporoko grofa Francesca Grisonija, po smrti njegovega edinca. Samostan je deloval do leta 1945, ko so ga zapustili zadnji menihi.


Ribogojnica Fonda
Ribogojnica Fonda je edina morska ribogojnica v Sloveniji. Leži v Piranskem zalivu na najbolj južnem delu slovenskega morja, pred krajinskim parkom Sečoveljske soline. V njej sredi morja, v čisti vodi ribolovnega rezervata vzrejajo brancine in gojijo školjke klapavice. Zaradi svoje edinstvenosti v slovenskem prostoru, posebnosti in odmevne blagovne znamke »Piranski brancin Fonda« je ribogojnica Fonda postala tudi mednarodno zanimiva turistična točka. Z mislijo na vse, ki bi si radi v živo ogledali, kako gojijo svoje brancine, so oblikovali posebne programe, primerne za posameznike, turistične agencije, šole in fakultete.

Obiskovalci bodo v Ribogojnici Fonda spoznali, zakaj je Piranski brancin Fonda tako poseben in izjemnega okusa. Odpluli bodo na morje, do njihovega zanimivega domovanja. Med plovbo jim bodo razkrili veliko ribogojskih in morskih skrivnosti. Spoznali bodo, kako najprej skrbno izberejo ribje mladice, kakšno ribjo krmo uporabljajo in kako krmijo ribe, koliko časa raste brancin, kako živijo klapavice in naučili se bodo sami prepoznati res svežo ribo. Izlet bodo zaključili z izvirno degustacijo dobrot Fonda.


Naravni park Dragonja stena
Dragonja je presihajoča reka, ki se pri Sečovljah izliva v Jadransko morje. V srednjem in zgornjem toku je ohranjena v naravnem stanju, na svoji poti prek flišnih skladov slovenske Istre pa ustvarja zanimive geomorfološke pojave, razkriva flišne plasti in ustvarja tolmune. Reka in pritoki so zanimivi predvsem v času od jeseni do pomladi, ko je v strugah več vode. Prek vodoravnih plasti peščenjaka se preliva v slapovih – eni najslikovitejših so prav ob sotočju Dragonje in Rokave na Škrlinah. V sušnem obdobju reka in pritoki pogosto presahnejo. Nekdaj so bili ob vodi številni mlini, ki so danes večinoma ruševine. Obnovljena sta Mazurinov in Kodarinov mlin. Zavarovano območje obsega struge in bregove reke Dragonje in pritokov Štulovca, Dernarnik, Pasji potok, Truški potok, Bržanski potok, Grdi potok, Rokava, Starec, Žedeka, Supot, Feneda, Pasjok, Vruja in Stranica ter vplivni pas ob Dragonji in Rokavi. Na območju so postavljene informativne table z vrisanim zavarovanim območjem in določenimi prepovedmi in pravili obnašanja.

Območje predlaganega krajinskega parka obsega porečje Dragonje ter Bracane in Malinske. Ohranitev naravnih in ustvarjenih danosti je ključnega pomena za ohranitev narave Slovenske Istre. Reka Dragonja s pritoki je najpomembnejša naravna vrednota tega prostora. Delovanje vode v Dragonji in drugih presihajočih vodotokih pa je ustvarilo tudi večino drugih značilnosti in posebnosti, od slapov, flišnih profilov do rastišč ogroženih rastlin.  Pestrost rastlinskih in živalskih vrst je tu zelo velika. Številni so naravno ohranjeni življenjski prostori, med katerimi so vsi, razen gozda in rečnih habitatov, nastali kot posledica človekove tisočletne rabe tal. S krčenjem prvotnega gozda v prid obdelovalne zemlje je človek nehote ustvaril številna nova življenjska okolja ter rastlinske in živalske združbe z vrstami, ki so se prilagodile življenjskim razmeram tega prostora.

Opazimo lahko tudi razna korita, globoke grape in jarke, ki jih je ustvarila reka z njenimi pritoki. Ob izlivu je reka erodirala material, kjer je ustvarila obsežno ravnico, danes tako imenovane Sečoveljske soline. Reka Dragonja je združitelj pritokov, kot so Rokava, Drnica in Bracana. Ob velikih nalivih reka tudi prestopi bregove. Reka je ustvarila tudi nekaj očem skritih vrednot, kot so brzice, slapišča, tolmuni ter spodmoli. Na pobočjih so tudi kraške jame, ki so v flišu prava redkost. Dve najdaljši slovenski jami v flišu sta Kubik in Poljanska buža, ki je dolga kar 876 metrov. Prevladuje listopadna submediteranska vegetacija, kot hrastovi gozdovi, pa tudi gozd črnega gabra ter malega jesena. Rastlinski značilnosti sta tudi brin ter razna zelišča. V ozkih grapah najdemo tudi praprot venerine laske. V reki najdemo poleg rib tudi potočne rake, v njeni okolici pa razne metulje, kuščarje ter kačje pastirje. Na nekaterih delih je reka zaščitena, toda veliko ljudi poleti tabori ter se kopa. Arheološke najdbe kažejo, da je imela skoraj vsaka istrska hiša svoj mlin, vodnjak, vso mlevno opremo ter seveda živino.Ob večerih so se ljudje iz različnih vasi zbirali ob vodnjakih po zahtevnem delovnem dnevu, kjer so klepetali, peli pesmi in uživali v obilici hrane ter pijače.
 

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.